Najstniška leta so polna doživetij in vragolij, ki se jih spominjamo celo naše življenje in v jeseni življenja smejimo in zabavamo ob pripovedovanjih teh dogodivščin našim vnukom. Ušpičili smo marsikatero pikro, tudi kakšno zaušnico smo si prislužili na ta račun. Pa doma nismo upali povedati, ker je priletela še ena okrog ušes. To je bila mila kazen. Huje je bilo, če nisi smel ven. Kazensko zaprt v svoji sobi. Samo šola in domov. Nič druženja s prijatelji, nič igranja nogometa, nič rabutanja sosedove češnje. Tudi sam sem ušpičil marsikatero pikro in delal staršem sive lase. Je pa ena bila res posebna. V bloku smo imeli hišnika, ki je naokrog hodil s kljuko od vrat v žepu in ob vsaki priliki je poklical policijo. Potem pa je prišel rajonski policaj in nam predaval o obnašanju in vzgoji. Tega našega hišnika smo klicali kar kapitan kljuka. Pa še priimek je primeren, mislim, da se je pisal Grof. No v glavnem, med prijatelji je padla pobuda, da nekaj ušpičimo, kapitan kljuka pokliče policijo, nekdo pa vzame iz policijskega vozila njegovo kapo. Dogovor je sklenjen, žreb pa bo določil junaka, ki bo sunil policijsko kapo. Žreb je določil mene za tega junaka.

Z dvigalom se odpravimo v zgornje nadstropje, kjer ja kapitan kljuka živel. Pred vrata natrosimo smeti iz zabojnika za smeti, na kljuke privežemo vrvico napeljano na cvetlična korita na hodniku. Pozvonimo in zbežimo. Ropot in preklinjanje se je slišalo do pritličja. Ne dolgo zatem je policijski avto že pred blokom. Jaz skrit v grmovju čakam na priložnost, prijatelji pa v vrsti pred vhodom poslušajo pridige. Noben ne spregovori, samo njihove igrive oči si videl, kako čakajo, da bodo videle mene s policijsko kapo na glavi. Zberem pogum in skočim v avto ter pograbim kapo. S kapo na glavi že stojim za policajem in posnemam njegove gibe. Prijatelji pa vsi v smeh. Pa je priletela zaušnica, da je kapo odneslo daleč stran. Prime me za uho in odpelje domov. Bom ti že pokazal mi govori med potjo, se boš norca delal iz mene.

…