Celo življenje samo hitenje, šola, služba, žena, otroci, starši, sedaj pa je nastopil čas zame, ko sem prestopil prag, da grem v penzijo, izpit za čoln sem si že dolgo želel, vendar resnično ne bi imelo smisla, da bi ga naredil, ker nisem imel časa, da bi si kupil čoln in potem užival na morju.

Vedel sem, da bi to bil denar vržen stran, ker bi naredil izpit za čoln, potem si čolna ne bi kupil in na vse skupaj bi pozabil. Da pa nekaj let nimaš nobenega stika z čolnom, potem sigurno ne moreš biti po dolgih letih tako samozavesten da vse znaš. Želja je ostala skrita in prišla na površje, že prvo leto penzije.

Malo sem presenetil ljudi, da bom šel opravljat izpit za čoln, ker nikoli nisem o tej želji govoril, tako da so mi nekateri bolj na ciničen način govorili in spraševali, če si bom tudi čoln sedaj privoščil. Bolj kot sem jim govoril, da izpit za čoln sigurno ne bi šel delat, če ne bi imel te želje, da imam enkrat privez in čoln, bolj so misili, da se hecam.

Kako sem jaz bil srečen te moje penzije, kako sem žarel, ker sem vedel, da bom sedaj imel čas za čoln, da bom lahko živel to morsko življenje počasi in z užitkom. Predenj sem šel spat sem že premišljeval, kaj bom delal jutri, gnal me je moj čoln, vse sem splaniral. Lahko priznam ,da izpit za čoln sploh ni bil težek, tam sem tudi spoznal določene ljudi, ki so mi pomagali pri iskanju čolna, tako da sem kmalu kupil majhen čoln zame in si uredil privez. Zdaj imam vse izpit za čoln, čoln in privez, najpomembnejše pa je, da imam čas, tako vsako jutro obiščem svoj čoln, spijem kavo z prijatelji, kjer pade kakšna debata glede čolna, priveza, kako je izpit za čoln nujno potreben in še kaj.…