Danes sem prodala stanovanje na gorenjskem, ker enostavno nisem imela časa in denarja zanj. Najbolj me je bolelo, ker je na gorenjskem tako čista voda, vedno, ko sem se pripeljala gor, sem pila vode še in še, ker je res dobra, ni primerjave z našo vodo v naših krajih. Ta voda je meni bila kot živa voda, res ko veš, da je to čista voda in da več ko jo boš popil boljše se boš počutil.

Tako bi mogla imeti vsa Slovenija, a kaj ko gorenjska ima hribe in se to da, da imajo svojo vodo. Ta zadnji dan, sem šla v stanovanje malo prej, predenj so prišli kupci, ker sem vedela, da sem v stanovanju zadnjič, sprehodila sem se po njemu, obujala spomine, kajti tukaj je bilo moje otroštvo, kar nekaj spominov se je vrtelo v moji glavi. Seveda je bila na mizi tudi čista voda, ki sem si jo še zadnjič privoščila iz te pipe. Ni mi bilo prijetno, da ne bom več mogla hoditi sem gor, srce me je bolelo, bolj kot sem gledala stanovanje in obujala spomine, bolj mi je bilo hudo.

Za zadnjič sem se še odločila, da si natočim vodo za seboj. Ko sem odprla pipo, sem gledala, kako čista voda je to in če bom kaj pogrešala bom to vodo, natočila sem si jo za seboj, da jo bom lahko še celi dan pila doma. Ko so prišli kupci sem seveda poudarila, kako čista voda je to in kako mi je po eno strani težko, ko ne bom imela več tega stanovanja, ker sem ga imela rada, ker tukaj so spomini.

Nisem smela preveč premišljevati, ker bi postala preveč žalostna, tako sem se odločila in tako mora biti, čista voda v steklenici je šla z menoj v moj novi dom, stanovanje se je prodalo, še vedno, ko pa grem v planine, me pritegne čista voda in vedno si jo natočim za seboj. …